Ta naziv vsebuje dve veji ročnega zdravljenja. Kot posebna šola je utemeljena v sredini 50 let prejšnjega stoletja (J. Curiax, A. Stoddard, R. Maigne, K. Levit). Predstavniki šole so uradni zdravniki, ki se dodatno izpopolnjujejo v smeri manualnega zdravljenja. Največji razvoj je manualna medicina dosegla v Rusiji (prejšnji Sovjetski zvezi) N. A. Kasjan, J. J. Popeljanski, V. S. Gojdenko, V. P. Veselovski, G. A. Ivaničev, O. G. Kogan, A. B. Sitelj idr. Številne strokovne raziskave in načini mobilizacijsko-manipulacijskih tehnik so bile usmerjene v ugotavljanje vzrokov in odpravljanje rigidnih delov telesa: miofascinalnih, fibroznih sprememb (trigger points), funkcionalnih blokov idr. Manualna terapija se razlikuje od osteopatije po svoji strategiji, filozofiji, po svojem pristopu k obolenju in načinu izvajanja tehnik. V zadnjem času se veliko manualnih terapevtov obrača v smer osteopatije.